KNJIŽNI KLUB UP IN LITERARNI SPREHOD Z DAVORKO ŠTEFANEC

Napoved tramontane in močnih nalivov nam ni preprečila, da bi se po Kopru sprehodili z Davorko Štefanec, knjigarnarko in avtorico mladinske fantazijske duologije Strašilka in Edina. Spoznavanje avtorice smo začeli na Martinčevem trgu, kjer je Davorka obiskovala tretji in četrti letnik Srednje ekonomske šole. Po prvih dveh letnikih piranske gimnazije, kjer se je počutila odlično, je srednješolska leta zaključila v Kopru. »Kot Izolanka sem bila zelo nesrečna, ker sem morala v srednjo šolo v Piran. Na koncu pa sem tam zelo uživala. Tam smo bili dijaki uporniški. Šola je bila nad akvarijem in ko so jo selili, smo se dijaki vanjo zaprli. Cel vikend nismo hoteli ven. Na koncu so nas pregnali policisti, ki so morali preščipniti verigo, s katero smo zablokirali vrata. Bila je cela drama,« je nasmejano povedala avtorica, ki je med sprehodom večkrat poudarila svoj »žlahtni občutek za dramo«. Prav ta ji velikokrat popestri življenje. Bolj kot sama ekonomska šola, na katero nima nobenih posebnih spominov, je bila za Davorko na izhodiščni točki našega sprehoda pomembna cerkev svetega Jakoba. V njej so prešpricali večino ur, ko niso bili v šoli.

Druga pomembna koprska stavba, pred katero smo se ustavili, je bila Gravisijeva palača, v kateri ima prostore Glasbena šola Koper. Davorka je v njej pet let pela v mešanem pevskem zboru. Takrat si je pridobila nekaj tesnih in iskrenih prijateljev, ki trajajo še danes. Spoznala pa je tudi nekaj ljudi, pomembnih za njeno poznejše delo v gledališču. Palača pa je pomembna tudi zato, ker je njena hči »zadnja potomka Gravisijev« se je pohvalila ponosna mama bodoče veterinarke Lune.

Prek Titovega trga in mimo Loggie smo pred bližajočo se nevihto zbežali pred Gledališče Koper. Zaustavili smo se le toliko, da nam je Davorka povedala, da trg obožuje zaradi njegove lepote, v kavarni pa je prebila veliko lepih srednješolskih trenutkov. Gledališko ustvarjanje je bila Davorkina velika strast. »V gledališču sem začela svojo pisateljsko pot. Tu sem prvič do konca napisala stvari, ki sem jih začela,« je povedala smeje. Do takrat je namreč že imela polne predale začetih in nikoli končanih besedil. V domači Izoli je ustanovila gledališko skupino, zanjo napisala 13 avtorskih besedil in jih s prek 200 mladimi igralci v desetih letih tudi postavila na oder.

Prve dežne kaplje, ki smo jih vse do takrat uspešno odganjali, so nam preprečile, da bi se z Davorko sprehodili še do obale in koprskega pomola, ob katerem je Davorka presedela veliko ur s svinčnikom in pisalom v roki. »Tam sem se pogosto zagozdila med skale in pisala,« je povedala in obenem dodala anekdoto, kako se je postavila po robu srednješolkam, ki so jo, ne vedoč, da jih posluša, ogovarjale. »Govorile so o tem, da me bodo vrgle v morje. Jaz pa sem vstala, stopila na pomol in s svojim žlahtnim občutkom za dramo sama skočila v morje. To je bil res dramatičen skok,« je povedala avtorica, ki se je ob spominu na plezanje iz morja in koncu te zgodbe le pomenljivo nasmehnila.

Tik preden so se oblaki utrgali in si dali duška z močnim nalivom, smo z Davorko prišli v njen »drugi dom«, v Knjigarno Dom Koper. Tam je zaposlena že 26 let, ponosno pove, 24 od teh jo tudi vodi. Sprehod se je tu zaključil, ne pa tudi naše druženje. Davorka nam je namreč za konec pripravila sladko presenečenje. »Alba ima rada malinine kolačke, jaz pa sem vam spekla malinino torto,« je naš literarni sprehod zaokrožila z glavno junakinjo svojega prvenca, mladinskega fantazijskega romana v dveh delih – Strašilka in Edina. O njenem delu smo nato govorili še nekaj časa, zraven pa jedli odlično torto. Izvedeli smo, kako je pisanje njenih romanov potekalo, kako je pridobivala informacije zanju, zakaj je bila ena od tolminskih srednješolskih učiteljic užaljena, ker je tolminska gimnazija v Strašilki opisana kot konzerva in še veliko drugih zanimivih zgodb. V knjigarni nam je predstavila tudi šinjorino Jablanko, ki enkrat na mesec majhnim otrokom bere pravljice. »Šinjorina Jablanka je moje tretji alter ego,« nam je povedala Davorka, »prvi sem jaz, Davorka, drugi je Davorka, knjigarnarka in tretja je šinjorina Jablanka«. In prav vsi trije alteregi (in morda je kje še kakšen) so se nam na tokratnem sprehodu predstavili kot nasmejani, nežni in polni pozitivne energije. Da o tolikokrat poudarjenem »žlahtnem občutku za dramo«, ki nas je vsakič nasmejal, niti ne govorimo.