KNJIŽNI KLUB UP NA SPOMLADANSKEM SPREHODU S SELMO SKENDEROVIĆ
Selma Skenderović, avtorica prvenca Zakaj molčiš, Hava?, nam je na spomladansko topel petkov popoldan razkazala »svoj Koper«. Na ne tako skritih, vendar zanjo pomembnih kotičkih, nam je povedala zgodbo svojega otroštva in mladosti. Sprehod smo začeli na trgu Brolo, saj se je okrog njega vrtela večina njenega srednješolskega življenja. Gimnazije Koper nima v najlepšem spominu, saj učiteljev »umetnost ni zanimala. Dijake so pripravljali predvsem na maturo iz matematike, biologije in drugih naravoslovnih predmetov,« je večkrat povedala mlada avtorica, ki si je želela več posluha učiteljev za umetnost.
Trg Brolo je bil le izhodišče. Selma nas je nato peljala do avtobusne postaje pred koprsko gimnazijo, kamor sta se vsak dan z Markovca z avtobusom pripeljali z leto dni mlajšo sestro. Pisati je začela že v osnovni šoli, ko je napisala tudi pesem za Cirila Zlobca. Te na žalost nima več shranjene, se ji je pa pesnik zahvalil s pesmijo, napisano prav zanjo. »Pesem, ki govori predvsem o tem, da moram vedno vztrajati, sem si plastificirala in imam shranjeno na skritem mestu,« je povedala nasmejana Selma. Njena ljubezen do besed je zacvetela v gimnaziji. Pod mentorstvom učiteljice Ines Cergol je objavljala v srednješolskem glasilu Maestral, napisala je dramsko igro, ki so jo njeni sošolci tudi uprizorili, v tistem času je začela pisati kratke zgodbe. Na gimnazijo pa sicer nima najlepših spominov. Razočarana je predvsem nad odnosom, ki so ga imeli učenci in učitelji do nje – tujke, ki je v Slovenijo prišla že z devetimi leti, vendar je vedno čutila, da je tu niso sprejeli. To odražajo tudi njene kratke zgodbe, zbrane v prvencu Zakaj molčiš, Hava? »Hava nisem jaz. To me velikokrat vprašajo,« je povedala Selma. Hava je dekle, prek katere je izpovedala svoja občutenja tujstva.
Naslednji postanek je bil pred Centrom mladih Koper, kjer je prvič prebirala svoje pesmi in kratke zgodbe. Komaj 18-letna se je z dvema od njih, Brezimni obraz in Plitvine, prijavila na Festival mlade literature Urška in zmagala! Kot najmlajša uršljanka je žirijo prepričala »z drzno pisavo, v kateri samosvoje prepleta različne sloge in se pri tem suvereno loteva težkih tem, kot so brezdomstvo, sovražnost, tesnoba in potrošniška miselnost,« je leta 2023 zapisala Suzana Tratnik, ki je postala tudi njena mentorica. Prav tega se je Selma najbolj razveselila.
Naslednja postaja sprehoda je bila Osrednja knjižnica Srečka Vilharja, kjer je Selma »prešpricala« največ srednješolskega pouka. Ni si privoščila kave ali posedanja na soncu, sedela je v kleti knjižnice in brala, je povedala nasmejana avtorica. Nato nas je, s krajšim postankom na Titovem trgu, kjer je povedala, da si nikoli ni mislila, da bo nekoč v Loggi predstavljala svojo lastno knjigo, peljala pred Gledališče Koper. To je bilo v njeni mladosti pomembno, ker je v srednji šoli pisala gledališke kritike.
Zadnji postanek, tudi eden od pomembnejših Selminih kotičkov v Kopru, je bil na pomolu ob koprski mestni plaži. »Na tej klopci sem napisala večino svojih pesmi. Takrat sem še pisala s svinčnikom na roke,« je v smehu povedala Selma, ki si želi v prihodnje izdati tudi pesniško zbirko. Vendar ima pri poeziji bistveno višje kriterije kakovosti – tako zelo visoke, da se ji skoraj nobena njena pesem ne zdi dovolj dobra, se nasmeje, zato bo zbirka še malo počakala. Trenutno se ukvarja z novim romanom, ki bo izšel jeseni.
Po dveh urah sprehoda in klepetanja se z avtorico nikakor nismo mogli ločiti. Selma je prijetna, prijazna in nasmejana. Vse naokrog odseva pozitivno energijo, čeprav njeno življenje »tujke« v Sloveniji ni (bilo) lahko. Predvsem zato, ker je tenkočutna in jo razlikovanje na ‘Slovence in tujce’ prizadene. Ker si želi, da tega ne bi bilo in si želi, da se ljudje ne bi ukvarjali s tem, kdo je Slovenec in kdo ni, kdo je musliman in kdo ateist, kdo je bel in kdo črn. Po dveh urah smo se le razšli s toplim objemom, čeprav smo se srečali prvič. Ampak Selma takšna je. In želimo ji, da takšna tudi ostane. In predvsem, da njene neposredne in iskrene besede zamajejo še kakšno trdno usidrano prepričanje o tem, kam spadamo. Selma, še enkrat hvala za nepozaben sprehod!
